Počivaj mirno, angelj šibki,
ki dni le šteješ, ne še let,
počivaj srečno v topli zibki
ko v popji mlade rože cvet.
Sedaj trenotke sreče jasne
deli nebeški ti vladar,
zdaj ure ti teko prekrasne,
krasnejših, oh, ne bo nikdar.
Zibelka s cvetjem je nastlana
in angelji pojo okrog;
bridkost nobena ni ti znana,
ne teža rev, nadlog in tog.
Vihar sovražen svet pretresa,
razganja srca divji boj;
nad zibko jasna so nebesa,
v nedolžnem srci je pokoj.
Zato le spavaj, angelj šibki,
ki nič ne veš še, kaj je svet,
počivaj, snivaj sladko v zibki
ko v mehkem popji mladi cvet.
Saj, ko porasteš, dete zalo,
drugače bode mnogokaj;
da bi le vedno mi ostalo
nedolžno, čisto kakor zdaj!