Kako hrumiš in šumiš, oj jez, kako valovje drvi se ti čez! Ta voda srdita vsa v kaplje in pene in prah je razbita
in sonca nebeškega svit po prahu, po penah, po kapljah razlit na tisoče sončnih se praškov drobi, in njih tisočerno iskri!
Oj živo žari; a sonca podobe prvotne, čarobne njegove lepote celotne na jezu razpenjenem ni!
Le hrumi in šumi, mogočni jez, le vzpenjaj, valovje, bobneč se čez! Naj le tu valovi razbijajo se, pod jezom bo konec nemira:
tam doli razpršena voda se zbira, razdrobljeni žarki spet zlijajo se. Kako iz valov tam smehlja se nebo in sonce žareče
in drevje temnozeleneče in cvetje zlato! Kako je tam doli vse mehko, kako mirno!
Ko v te se oziram, se zdi mi, oj reka, da gledam življenje, usodo človeka, človeško srce, njegovo slast in strast in gorje!
Kot voda na jezu kipi nam kri, tako nam srca valovje hrumi, ko tisoč sovražnih ovir, zastavlja življenja težavni nam tir,
ko divja nam strast srca občutke dobi v oblast, ter vreči nas hoče v brezdanjo propast. Oh, stre se tedaj
nam sonce bliščeče pokoja in sreče! Bog ve, če se žarki zbero še kedaj, če vmiri srca se valovje kipeče?
Bog daj, Bog daj! Le v jasnem valovju pokojnega srca prekrasno nebo vesoljno se zrca, in zrca se v njem nešteti cvet,
ki ž njim življenja breg je odet. O, blažen, ki dajo mu dobra nebesa, da mirno mu teče valovje srca, da prsi vihar mu sovražni ne stresa,
on ljubljenec pač je neba! A komur ta sreča ni dana od zgori, on trpi možato, junaško se bori!
Cookies on Poetry Cove