“Bel listek sem pisal čez širno morje,
brod nesel je listek do ljube sladke;
in čakal sem mesec in dva in pa tri -
od ljubice pa mi odgovora ni.
Poslal čez valove zdaj listek sem drug
po ptici, seleči na topli jug;
odgovora čakam spet mesece tri -
od nje pa odgovora vedno še ni.
Napisal dekletu še tretji sem list,
izročil sem ribici jadrni tist;
na produ spet čakam že mesece tri -
odogovra pa le še ni in še ni!
Pač ladjo uničil je divji vihar
in listek je utonil in brod in brodar;
in ptička zadel mi pač lovčev je trel,
in padel, oh, ptiček in listek je bel.
A listek, po ribi čez morje poslan,
od slavnihg valov je bil morskih izpran;
ni mogel ga brati moj zvesti deklič -
ni mogel na liste odpisati nič!„;
Pomlad spet obhaja veseli svoj god,
glej, spet je tu riba in ptiček in brod,
a lista čakavcu ne nese nikdo,
le ptica nad glavo mu peva glasno:
“Dekle se ti šeče tam onkraj morja
in sladko z mladeničem krasnim kramlja;
nji listov, nji pošte pač treba več ni:
vse ustno izve, kar srce ji želi!„;