Na nebu zvezde sevajo,
na vasi fantje pevajo,
pojo glasno, pojo lepo,
pri srcu pa jim je hudo.
Kaj bi ne bilo jim hudo,
kaj bi ne bilo jim bridko,
od doma se poslavljajo,
na vojsko se odpravljajo.
Planine sončne, ve moj raj,
jaz tudi ločim se sedaj;
a Bog le ve, kaj tu pustim,
in Bog le ve, kaj zdaj trpim.
Tu narod biva še krepak,
tu biva narod-poštenjak,
ki svet ga še okužil ni,
ki čas ga omehkužil ni.
Tu rod je moj, tu moj je kraj,
tu živel rad bi vekomaj,
ni kraja mi krasnejšega,
ni ljudstva mi milejšega.
Kar sreče sem na svetu užil,
sem jo v mladosti cvetu pil,
sem pil vrh sončnih jo višin
planine proste prosti sin.
In zdaj, planine, ve moj raj,
od vas tja v tuji moram kraj;
kako mi pa je to težko,
le on tam gori ve samo.
Oj zbogom, domovinski svet,
oj zbogom, ti planinski cvet,
nebeški čuvaj te vladar,
ne zabim te nikdar, nikdar!