Vihar je bojni grozni vtihnil,
ura, dobljena zmaga je!
A mnog junak svoj duh izdihnil
pod mahljaji sovraja je.
Pač bil se hrabro vsak kot lev je,
kdor živ, kdor mrtev tu je zdaj;
otet,utrjen stol kraljev je,
otet je doma krasni raj.
In zbere vse na bojnem polji
borilce hrabre gospodar;
njim, ki junaki so najbolji,
svetinje zlate daje v dar!
Pripel že vrsti je vojakov
vladar poguma častni znak:
"Čemu pa znamenja junakov
ti braniš borcev se prvak?"
"Nevreden nisem pač odlike,
a dosti vrednejših poznam;
to znamenje časti in dike
dovoli, kralj, da tistim dam."
Primigne gralj; junak pa stopi,
kjer mož pri možu v krvi spi -
najbližjemu v mrličev tropi
pripne na prsi znak časti.
"Kar meč, kar strel jih je pomoril,
v tem enem sem odlikoval;
teh slednji manj kot jaz ni storil,
več kot mi vsi je žrtvoval."
Spoštljivo kralj glavo odkrije,
ž njim vrste vse se odkrijo,
oko junakom solze lije,
po mrtvih bratih jim teko.