Zanesi nam, zanesi, Bog,
otrni nas rev, otrmi nadlog!
Grozi sovražnica srdita,
v oblakov sivih plašč zavita;
beseda njena – grom rohneč,
in nje pogled je – blisk gromeč.
Besede grom in blisk očesa
nebesa in zemljo pretresa.
Pod plaščem nosi bič prikrit,
oj bič iz zrn ledenih zvit!!
Gorje, če jezna ga zavzdigne,
če ž njim po polju plodnem švigne,
gorje!
Glej, tam na polju setev mlada,
živilo naše, naša nada,
pod težo sklonjeno drevo,
glej, nežni cvet na mladem vrti,
ognjeni sok na vinski trti
plaho ozira se v nebo,
in vse se vije, vse trepeče,
boji vse šibe se grozeče.
Zanesi nam, zanesi, Bog,
otmi nas rev, otmi nadlog!
Oh, saj te kličemo očeta,
čuj prošnjo siromaka-kmeta,
sprejmi naš jok in vzdih in stok,
ne uniči žuljev pridnih rok!
Ti migni – blisku žar se upihne,
le prst zavzdigni – grom potihne,
le veli – bič se razdrobi,
le želi – led se raztopi,
in roka, ki je prej grozila,
bo blagoslov na nas rosila.
Zanesi nam, zanesi, Bog,
otmi nas rev, otmi nadlog!
Zastonj!
Nebo mu prošnje te ne čuje;
vihar strašan
čez drn in strn grme prihruje,
ledeno zrnje v setve usuje
oblak teman –
končan je cvet in sad obran –
gorje!
Ozre se kmet na strte nade,
ozre na sinke, hčerke mlade,
in divja bol, skrbi strašne
očetu v srcu zabesne –
gorje ti, ubogi kmet, gorje!