Trpeče ti venec poročni v laseh in srce ti v prsih trepeče; krog usten rudečih igra ti nasmeh, a solza v očeh ti leskeče.
Stotere se misli ti v duši bore, srce se ti krči in širi, in čuti kot vali po njem se drve ti v sladko bolestnem nemiri.
O zlata prostost, oj neskrbna mladost, kako te je težko pustiti! Oj prave ljubezni nebeška sladkost, kdo pač se ti more vbraniti!
Na majki sedaj ti počiva oko, zdaj k ženinu vhaja ljubeče: od mamke srce se ti trže težko, a k ljubemu sili kopneče.
Daj majki poljub, zaročencu roko, on z desno ti v desno naj seže, Bog srci z nebeško je zvezal vezjo, duhoven še roki naj zveže.
Le srčno z izvoljencem zdaj pred oltar, od tam pa na romanje skupno; željno se nazaj ne oziraj nikar, no gledi naprej mi zaupno!
Pač bo zapustila te zlata prostost, a vez te bo sladka objela; pač nehala bode neskrbna radost, a začne se skrbnost vesela.
Ljubezen dolžnosti sladila ti bo, množila ti srečo družinsko, in duša zamaknjena pila ti bo neskončno radost materinsko.
Ti srečna ves dom osrečavala boš nevtrudna po hiši in hrami, med sini, hčerami kraljavala boš kot luna svetla med zvezdami.
Kdor sam do večera potuje skoz svet, izgine se zarjo večerno; a ti ne zamreš, ne iznikne tvoj cvet, pomlajen bo v deci četverno! --
Cookies on Poetry Cove