Nevesta

Komu–li kupuješ venček s cvetic, Komu ta prstanek zlati? Zase–li ali za ktero družic, Njim greš, njim vabiš–li v svati?

Povesila kodrasto temence je, Nasmehnila se, zarudela, Pospravila svatovsko bremence je, Iz izbe je tržne zletela.

A zunaj viharen zimski je dan, Nov sneg na stari se vsiplje, Pod težo zdihuje hrib in ravan, In drevje v dobravi škriplje.

A kaj je dekletcu za zimo, za mraz! Saj nji cvete mladoletje, Gorko nje srce je, žareč obraz, In v prsih poganja ji cvetje!

Pogumno, veselo hiti skoz sneg Iz trga prek ozke doline, Iz dola obrne v strmi se breg, Saj dom ji je onkraj planine.

Pač strm je hrib in se snegom zasut, A deklica čvrsto koraka, Krepča jo mladost in nek sladek čut, In sreča, ki z dragim jo čaka.

Po gori pleza višej in višej, In v sneg se ji dolbe stopinja, A sneg se vsiplje silnej in silnej In sled korakov zagrinja.

Le više in više se vspenja v breg, Že sredi je gore visoke, Le dalje bori se, naj pada sneg, Saj jutri že dan je poroke.

A sneg le silnejši vsiplje oblak, Nasiplje zamete snežene, Kdo padati videl je sneg kdaj tak, Že znati ni steze nobene.

Stopinje globoko se vdirajo ji, Že peša nevestica mlada, Že udje od truda umirajo ji, Počila bi malce si rada.

A kje? Tu hiše, tu strehe ni! Pa glej tam visečo pečino, Tam deva si skromno zavetje dobi, Sklonivši se v plitvo dolblino.

Tam notri počiva dekletce mlado, V naročji okrasje poročno, Kako ji bo jutri to stalo lepo, Ko z dragim se sklene neločno!

Primerjati jame si ves ta kras, Na roko si prstan natakne, Ovije si venček krog gostih las In v misli se sladke zamakne.

Že v duhu z ljubljencem se pred oltar Pomiče med brati in svati, Pred Bogom že združena sta za vsigdar, Že dnevi ji vstajejo zlati.

Razgrinja bodočnost se ji pred očmi Cvetoča in solčnoblesteča, In slika na sliko pred njo se vrsti, – Oj kolika, kolika sreča!

To sanja pol speč in bedeč na pol, A vse bolj jo spanec objemlje, Zdrsava na lahko z dolbline nizdol In v snegu mehkem zadremlje ...

Jasni se ... in zvezde že dvigajo se In mraz ledeni pritiska, – Kaj baklje po gori vžigajo se, Da gora v svitlobi se bliska?

Prišli so nevestico mlado iskat, Iščo in kličo jo po gori, Svatovi jo iščejo, ženin in brat, O zlati jo najdejo zori.

Pod steno kamnito nevzdramno spi Z odejo sneženo odeta, Na levi ji prstan poročni blesti, Bel venec ji čelo opleta.