Zakaj, zakaj, oj ptica mila,
Med trdi svet se že podaš,
Ko šibka še krijo te krila,
Iskati hrane še ne znaš?
Glej, deček zlobni že je prežal,
Da z roko kruto bi te vjel;
Le mene vzrši plah je zbežal, –
Življenje s tem sem ti otel.
Odslej pa vsem nezgodam skrita
Tu v izbi boš ko v gnezdu prej,
Skrbno te roka moja pita,
Ni mogla mati te skrbnej.
A ko ti roka hrane daja,
Oj drobna moja ptica ti,
Mi v duši misel tožna vstaja
In tožne čute mi budi:
Oh, kaj sirot od majk odtrže
Osoda že za mladih let,
Iz toplega zavetja vrže
Kot tebe jih med mrzli svet!
Po tuji zemlji tožna tava
Ta zapuščena sirotčad,
Sreč bolest ji razorava,
Tre skrb in strah jo, jad in glad!
Kdo bridke ji obriše srage?
Kdo rev jo reši in nadlog?
Izročam vam jo, duše blage,
Izročam tebi jo, moj Bog!
Ti vsliši jo, ko vroče vzdiše,
Otri ji z lic gorke solze,
Odpri ji duri dobre hiše,
Odpri ji blago v nji srce!