Ne tožim vam, cvetice,
Kar mlado mi mori srce;
Saj cvetno vaše lice
Ne ve kaj bol je in gorje.
Ne tožim, zvezde zlate,
Bolesti svoje vam nikar;
Tam daleč ve miglajte, -
Kaj toga moja vam je mar?
Ne tožim, kot sem tožil,
Brezčutnim, trdim več ljudem;
Kar plečem sem naložil,
To nosil bodem večno nem.
Za srečo nisem rojen,
Osodo svojo vem in znam,
To znam, da sem sbsojen
Čutiti bolečine sam!