Naš sveti dom bil strt je v prah, vsi kamni razmetani; oh, raslo trnje, rasel mah po groblji je teptani.
Plah lazil preko razvalin je - tujcem rob! - domači sin in lil solze je vroče, solze v nebo vpijajoče.
Zdaj solze stran! Orodje v dlan! Dom znova vstati mora, oj dom krasan, tako postran, da bo za vse prostora:
za brate naše rodne vse, zapadne in pa vzhodne vse, in s severa in juga - to krasna bo zadruga!
Dovolj nam kamnov je pobral sovrag za svoje hrame; odslej pa z naših svetih tal ne enega ne vzame.
Naš kamen slednji nam je svet in čuval Sloven bo ga vnet; naš dom naj z njim se viša, ne vragov naših hiša!
Pač bo zagnal sovražnik hrum; a kaj nam srd sovraga! Razum naš, bratje, in pogum sovrage vse premaga.
Orodje v desni, v levi meč, svoj dom gradimo, se boreč, napadnik mora pasti, naš sveti dom pa zrasti!
Ne bo nas več tujčin teptal, ne tlačil nas krvavo; naš rod bo tu gospodoval, naš jezik, naše pravo!
Pod streho našo tuji rod naj gost nam bo, a ne gospod; mi tu smo gospodarji in Bog in naši carji!
Dom skupno bo ognjišče nam in skupno delališče, on skupen bo nam božji hram in skupno bo branišče!
Le v kup, le v kup kamnarji zdaj, na delo vsi zidarji zdaj, ime si proslavite, dom skupni nam zgradite!
Učakal rad bi srečni dan, dan našega združenja, bi zrl, kako en krov prostran čez dom se ves razpenja.
Naš prapor bi na krov pripel, dom blagoslovil bi vesel: "Bog živi vse Slovene pod streho hiše ene!"
Cookies on Poetry Cove