Po skalnati strugi divjal je potok, voda je v njem bila po plohi narasla; potok bil deroč je, globok in širok, tostran je stal deček, še skoro otrok,
onstran so se jagnjeta pasla. Valovje le rase, že vzpenja se val čez hribe po strugi navaljenih skal, oj, čuvaj se, deček, tako še mal!
A deček ne vpraša, če voda naraša: "Saj dan že nagiblje se, bliža se mrak, po nebu podi se viharen oblak,
zver divja se včasi tu zglaša, in čredica ona je - naša!" Od skale do skale zaganja se v skok, in, drzno skakaje, čez burni potok
pastirček, glej, janjčke prenaša. - Planinski dom in planinski mir zapustil je rano ta mladi pastir; med svet ga je gnalo kopnenje srca
iskat učenost in sreče sveta. A zabil pastirček sred daljne ravnine - nikoli ni zabil domače planine. Tja k reki tekoči s predragih planin
zahajal pogosto planinski je sin. Ko kopal se v reke je bistrem valovju, pri srcu mu bilo tako je mehko, kot še bi v planinskem prebival domovju,
kot sanjal bi mamiki v naročju sladko. Ko k reki prišel spet neki je dan, ta bila narasla je v tok strašan. Tok s sabo cel gozd, cel gozd je valil,
ki nekdaj planine je senčil, krasil; podrl, razklal ga je gorsk bogatin, plavil ga je v mesto na sredi ravnin; a reka, srdita zbog gorskih goljav,
ves gozd pač odnese do morskih planjav. Ne žrtve le te, ne žrtev še drugo, glej, reka zahteva v preplavljeno strugo: iz trume, ki gleda s pobrežnih skal,
omahne v valovje, oh, deček mal in naglo pogrezne v valove se jezne. Med trumo gledavcev bolesten vzklik!
Kdo dečku pač bo iz valovja rešnik? Ne mož ne mladenič noben se ne gane! La prejšnji pastirček, le mladi planinec drzno za njim plane -
dve žrtvi pogoltne pač besni vrtinec!... Ne, ne! Glej z urno roko planinec mi reže srdito vodo - spremlja na obrežju ga množica plaha; -
a deček za reke se žrtvo podi, že z vali in bremenom, glej, se bori - zdaj konec bo straha, še enkrat že trudne posili moči
in trumi izroči polmrtvega - Laha... Res, materi tuji je sina otel, a danes še tega je čina vesel. Pri morju pastir nekedanji stoji,
na morju nevihta razsaja, mal čolnič odnaša od kraja - kdo ve, kdo ve, kaj ž njim se zgodi! Valovje se dviga, hrumijo viharji;
a ustavljajo krepko se vrli veslarji, da zmogli viharjev naval bi preteči, da čoln bi privedli do varnih obal, da čoln bi pripeli do trdnih skal -
daj Bog, da se to jim posreči!... Ta mali, a krepko boreči se brod naš mili je dom, v njem vrli naš rod; zaganja vanj silno se morje tujine,
požreti ga v svoje želi globočine. Bog čuvaj ta brod, Bog čuvaj naš rod! - Brodarji upirajo jezni se vodi;
a on, ki stoji kot gledavec na prodi, mar čoln bo prepustil pogubni usodi? "Če otrok ni gorskega zbal se potoka, če jagnjet bi čredo očetu otel;
če dečka ni ustrašila reka globoka, no vanjo zagnal se je srečen, vesel, da rešil bi materi tuji otroka - mar mož se bo ustrašil penečil valov,
mar gledal brezčutno bo s trdnih bregov, da v morju sovražnem tujine ta čolnič izgine, ta čolnič, ki narodič nosi njegov?
Nikdar in nikdar! Jaz vržem se v morje, naj tuli vihar, za mano, za mano, kedor je plavar, brodarjem pomoči nesimo,
naš čolnič pogube otmimo!
Cookies on Poetry Cove