Iz tisoč rož presladek duh
in s tisoč vej veselo petje;
oko ti vabi rosno cvetje,
preživo petje mami sluh.
Na sredi mladega polja
veselje mi na uho bije;
zakaj se mi v srce ne zlije?
Zakaj solza v očeh igra?
Oh, to srce se ne zvedri,
veselju neče se odpreti,
kraljuj al ne, ti roža v cveti,
poj ali molči, ptiček ti!
A ne! Le poj, o ptiček, poj!
Naj bode mrtva moja duša,
saj pa kdo drugi te posluša,
ki s tvojim združil glas bo svoj!
Precvitaj, cvetje prelepo!
Pa bodo te mladenke zale
v dišeče kite ljubim brale -
če meni jih ne bo nikdo!