Čemu mi gosli, gosli zlate,
srebrne strune, slonast lok?
Te, slavna vila, so le zate,
na jih nazaj iz mojih rok!
Po gosli iz javora mi segni,
po takih narod koprni,
na nje mi strune tri nategni,
domačih glasov strune tri.
Te vzorom višjim vedno verne
krepko, ognjeno naj zvene,
izraz ljubezni neizmerne,
ki polno vnema mi srce.
In šel od sela bom do sela
ter h goslim svojim pel glasno,
da pesem bo duhove vnela,
da srca vžgala bo plamno!