Ta črni plašč vam je v zasmeh,
a – ga umejete?
Umete roso v teh očeh,
ki se jej smejete?
Gomile z roso to kropim,
ki vre mi čez obraz,
in plašč, ki se ogrinjam ž njim,
po ranjkih nosim jaz.
Umrla ni še mati mi,
umrl ni oče še,
za sestrami, za brati mi
srce ne joče še.
Še drage moje Bog živi,
in zahvaljujem ga,
a v grobu mnog mrlič leži,
ki objokujem ga:
Pravico v grob so devali,
pri grobu jaz sem bil,
pogrebci so prepevali,
a jaz solze sem lil.
Zrl bratoljublja sem pokop ...
Ko grob se je zaprl,
smejal se je spremnikov trop,
v bridkosti jaz sem mrl.
Vzore pokopali so, ...
oh, to dočakal sem! -
na grobu tam plesali so,
grenko jaz plakal sem.
Radost tedaj je ubegla mi,
moj duh je mrak objel,
bridkost je v dušo legla mi,
več nisem bil vesel.
Tedaj oblekel sem še mlad
obleko žalno to,
na grobe vzorov, sanj in nad
solze mi zdaj teko.