Zaljubilo se je morje v luno,
zaljubilo z neizmerno silo,
z njo združiti se srčno želelo.
Dolgih šest ur kvišku je kipelo,
drugih šest ur zopet togovalo,
togovalo, bridko žalovalo,
ker se ž njo zediniti ni moglo.
Vendar ni ljubezni popustilo,
želj kipečih ni si ohladilo:
vsako šesto uro po odtoku
zopet k ljubici se luni dviga,
dviga se, se dvigniti ne more,
ž njo skleniti se nikdar ne more.
Le vzdihljaji morja gor kipijo;
luno v temne megle zavijaje
tožijo morja bridkosti luni.
Ona se ljubezni verne usmili,
ker skleniti z dragim se ne more,
solze za vzdihljaje vrača
ter hladi kipeče želje morju.-
Če tako studena voda ljubi,
oj, kako pa bo to vroče srce!