Ti plakaš, oj nesrečna deva?
In hud te res zadel je vdar;
Le plakaj, plakaj tožna reva,
Ne vstavljaj gorkih solz nikar!
Ni hujšega gorja na sveti
Kot so zadušene solze;
Ko jim na dan ni dano vreti,
Pekoče padajo v srce.
A kot oblak dežeč se tanjša,
Roseč iznikne v jasni zrak,
Tako gorje v solzah se manjša,
Izgine žalosti oblak.
Le plakaj, dekle trpeče,
Izsolzi vse gorje srca,
Naj sine spet solnce sreče
Skoz megle bridkega gorja!