"Lastovke, oj Bog vas sprimi,
ko po dolgi, ostri zimi
priletele ste nazaj
v mirni naš planinski raj!
Ve pomladi ste znanivke,
dobre sreče ste nosivke,
kjer svoj dom postavite,
blagost tja pripravite.
Gostoljuben strop je moj:
gnezda svoja nanj pripnite,
tu valite, tu gojite
srečonosni zarod svoj.
Skrbno jaz vam branil bom
nežni rod in mali dom.
Tu nikdo se vas ne takne
in mladičev vam nikdo
z roko kruto ne izmakne-
čuval jaz jih bom zvesto."
A zastonj je ves moj klic,
ne privabi srečnih ptic.
Razkropi se vse krdelo
čez prijazno gorsko selo,
razdeli se v pare trop
slednji par izbere strop,
kjer obesi mehko gnezdo;
prazen je le moj, edini,
ker nesreče jaz sem sin,
rojen pod nezgodno zvezdo!