Mogočna nisi, ne prostorna, In stavil te umetnik ni, Bolj kot bogata si uborna, Priprosta selska hiša ti!
In vendar ne palač ogromnih, Ne njih blesku ne bom slavil; A tebi, dom seljakov skromnih, Nesmrten venec rad bi zvil.
Pač res ubog si, mal, neznaten; A dasi mal in ne slovit, Kako ti nam si blagodaten, Kako ti nam si znamenit!
Pomnik le redek še se dviga, Ki nam je davnih dni glasnik; Ti naša si najstarša knjiga, Pravečen, živ nam spomenik.
Pravljice, zgodbe praviš davne, Ti v rekih čuvaš pramodrost, Pradede nam opevaš slavne In src radost in njih bridkost.
Ti šege stare Si ohranil: Deduje jih po oči sin; Le ti naš jezik si obranil, Da ni zatrl nam ga tujčin.
Kar čas nam dal je davna leta, Največ občuval si nam ti; Kar zdaj nam daje in obeta, Pod kmečko streho se rodi.
Ta hiša nam je mati krušna, Domovju steber je Častit, Iz kmeških hiš nam hrana dušna, Iz kmeških hiš omike svit.
Ne v hiš mogočnih jasnem sevi, Ki marmornat jih krije krov; Pod nizko streho, v skrajni revi Rojen rešenik je vseh rodov.
In ne v dvoranah bogatina, Kjer blesk bogastva te slepi; Kjer dom seljaških je trpinov, Rešenja zor se nam žari:
Kar mož nebesa so poslala, Da večnih nas otmo grobov, Vse mati kmeška je zibala, Iz kmeških so izšli domov.
Od tam nam misleci globoki, Od tam klicarji k nebu nam, Od tam nam pesniki – preroki, Za dom borilci vsi od tam.
In vem, da to jim srečno vspeje, Da spone vse nam razdrobe, Da dni nam pribore jasneje, Ter naše proslave ime . . .
Zato ti slava peta bodi, Oj zibel naših boljših dni, Nebdo ti tisoč sreč prisodi, Ves blagodar na te razlij.
Naj vedno mirno bi živela, Noben ne vzburjaj te vihar, Ogiblji se gromov te strela, Zanašaj grozni ti požar.
Da srečno v vek si bivališče Krepostnih žen, poštenih mož; Daj Bog, ti slavnih mož rodišče, Da zibel še slavnejših boš!
Cookies on Poetry Cove