Mladenka, za kosei otavo troseč,
povila si v nedra je šopek duhteč.
Ko v mraku popeva po brvi domov,
omahne ji kita v vrtenja valov.
A zorni mladenki nikakor ni žal,
da kito deroči je potok odgnal.
Na brvi postane, gledaje v vodo
in kiti naroča, ki plava nad njo:
„Le plavaj, le plavaj po vrhu vode,
naj sreča pripelje te v prave roke:
tam doli pri malnu je dragi doma,
kedo te je pletel, gotovo spozna;
prinagne k valovom se mladi junak,
otme iz potoka, pripne te za trak
in z kito mi drevi priuka na vas,
tisoč podzravil mi zapoje na glas.“