Ob cesti jablana je stala, cvetela vsako je pomlad, in pisan cvet okrog je stlala, dajala hlad in zlat je sad.
Na čudodelnem tem drevesi pa bival je skrivnosten duh, ko ta zigraval je s peresi, šepet nam rajsk je polnil sluh.
Kako šumljajo je zgovorno od ure rane v pozni mrak tedaj to listje čudotvorno, bil jezik glasen list je vsak.
Čarobne pravilo pravljice, povesti krasne to drevo, in med pravljice drobne ptice so vbirale svoj spev glasno.
Obstal je pridni kmet pri deli, strmeč uho nastavljal je, in potnik mnog na cesti beli vesel drevo pozdravljal je.
Pod njim je vsakdo rad počival, pojil srce, pojil uho, in spev in hlad in sad je vžival ter blagoslavljal je drevo.
Pa oh, nebo zastrejo tmine, oblak se pripodi strašan, iz njega smrtna strela šine, in strta je na tleh jablan!
Ta jablan ti si, drug moj mili, ki zgodnji grob te skriva mi; potok solza v oko mi sili, bridkost srce zaliva mi.
Oh, kolike duha zaklade s teboj je temni grob požrl, načrte tvoje, naše nade, udarec smrtni vse je strl!
Oko mi hoče prekipeti… A proč solze in proč tožbe! Le slavo tvojo hočem peti, leti čez dol naj in gore!
Plodnejšega nikdar duhova rodil še ni slovenski svet, in Bog ve, kdaj nam pride znova, ki tak zoril bo sad in cvet?
Ti spis na spis si nam podaval, za sliko sliko daroval; ko narod jih je občudaval, strmeč je sebe v njih spoznal.
Ti branil si nam sveto pravo z duha orožjem žive dni, ti Slavi si ovenčal glavo… zato ves dom te zdaj slavi!
Postavlja domovina cela na grob ti spomenik kamnen; pomnik tvoj prvi tvoja dela, ki vek ne vniči jih noben!
Kot sonce se žari nevgasno in svet oživlja z visočin, svit tvojih del sijal bo jasno in nam pomlajal tvoj spomin.
Pretke naj grob ti gosta trava, nad njim naj kamen se zdrobi, a vek ne mrakne tvoja slava, tvoj duh med nami v vek živi!
Cookies on Poetry Cove