Na boj na divje Amonite, Sovražnike rodu srdite, Je Jefte hrabro četo zbral; Na meji, glej, sovražnih tal
Kleči glavar na travi rosni, Da zmago bi mu Večni dal V osodni vojski, smrtonosni: "O čuj me, bojnih trum gospod,
Usliši mojo molitev, Otmi, otmi svoj sveti rod! Ti vodi ga v zmagalno bitev, Dodeli srečno mu vrnitev, -
In - to prisegam! - prvo stvar, Ki po dobljeni slavni zmagi Me sreča na domačem pragi, Zakoljem tebi v žgalni dar,
Osode vojskne gospodar!" Tako prisega vodja trum, Glavarja čuje hrabra četa, In srca, vže popreje vneta,
Navdihne nevkročen pogum. Kedar se v gori vtrga plaz, Kedo-li mu zastavi gaz? Ko tenke bilke trdni hrasti
Se morajo vkloniti, pasti! A stokrat huje od plazov Se Jefte s četo zadrvi Na vrste Amonskih sinov.
Kako so tam kovala jekla, Kako je kri v potocih tekla, Na črna tla junaška kri! Kot za žanjico žita snopi
Leže po tleh vojakov tropi, Požela jih je srepa smrt, - Sovražnik je pobit in strt, In zmagovit na tla domača
Se Jfte s hrabro četo vrača. Oj, to ti je ponosen god Za te, o Jefte, in tvoj rod! Slavi te Izrael vesel,
Ker sveti dom si mu otel: Do meje ti naproti vreje, In vrsta venčanih devic Na cesto trosi ti cvetic,
Nastilja palmove ti veje! In poti, polja in vasi Povsodi mrgole ljudi: Visoki, nizki, stari, mladi
Zmagalca videli bi radi, Ki trume je sovražne zmel. Izmej ljudi na mlado rame Tu mati malo dete vzame:
"Glej, on je Izrael otel!" In starček od veselja plaka Gledaje slavnega junaka, In sto in sto glasov gromi:
"Rešitelj Jefte naj živi!" - Vže sveti se domači krov, Zidovje se beli naproti, In zdaj v mogočni prelepoti
Pred njim stoji ves dom njegov. In, glej, mladenk cveten zbor Slavilno pesem prepevaje, Sreberne strune prebiraje,
Privre čez prag na beli dvor; Pred njimi pa v obleki snežni V naročje Jefteju hiti, Kot na perotih, angelj nežni,
Otrok njegov, edina hči! A Jefte, glej, je mrtvobled, Iz lic je proč življenja sled - Ne kroži se očetu roka
V objem prisrčnega otroka. Junak, ki groze ne pozna, Kaj zdaj ko listje trepeta? "Oh, nepremišljena prisega!"
Obupno oča zaječi, Da grozno se okrog razlega, Da mraz pretresa vsem kosti. "Joj, ti nesrečni otrok moj,
Še bolj nesrečen oča tvoj, Ki kriv brezmejnega je zlega! Umreti moraš, hči, umreti V življenju polnem, lepem cveti:
Prisegel sem, da prva stvar, Ki po dobljenislavni zmagi Me sreča na domačem pragi, Bogu bo dana na oltar;
In tebe, oj otrok predragi, Nebo izbralo si je v dar! Veliko terjaš, o nebo, Veliko terjaš od očeta!
Odpusti dete mi ljubo, Zgoditi mora se tako: Prisega grozna je - pa sveta!" IN izvrši prisego oče,
In pade dekelce mlado, A oče in ves narod joče!
Cookies on Poetry Cove