Dražba

Kaj danes hrumi razburjena vas? Kaj otlo, mrtvaško boben ropoče? In, čuj, skoz hrum in ropot ta glas, glas dece, ki milo se joče!

Pred hišo na selu sodnik sedi, na mizi usodnih pisem snopiči, ob strani berič in on stoji, ki hujši je, nego beriči.

Sodnike, beriče je semkaj pozval nevsmiljenik trdi in grozoviti, sirotam negodnim vse bo prodal, da divjo pohlepnost nasiti.

Ropoče boben, vpije berič, in kos za kosom glasno izklicuje; a nihče ne more rešiti nič, vse sam brezsrčnik kupuje.

Za kosom se kos od kmetije drobi med klikom in hrumom, ropotom in jokom, kot rezali ud bi na ud, se mi zdi, s telesa sirotnim otrokom.

Ah, hišo je že izklical klicar, - zdaj deca nesrečna zajoka, zastoka, kot streho zajemal bi divji požar, in kot da tramovje že poka.

Že v drugo, že v tretje klicar se glasi, sirote trepečejo v grozi, v brezupi, ljud prosi solzeč, naj jim hišo pusti, zastonj! Še hišo on kupi!

A zdajci se vspne mož sivolas, visok in častit in z brado do pasa, z bliskovi v očeh zagrmi na glas kot prerok iz davnega časa:

"Gorje ti, gorje, brezdušni krvnik, ki solza sirot ti srca ne gane, pravičen nad tabo bedi plačnik, dolžan ti tega ne ostane."

"Krivice si v brazde življenje sejal, sejal si nesrečo, sejal si kletev, te setve sad stoteren boš bral, prokletstvo tvoja bo žetev!"

"Kot ti zdaj sirote iz doma podiš, za solze njih slep in gluh za njih stoke, nekdaj izženo iz tvojih hiš in tebe in tvoje otroke!"

Ljudje ostrme, odrtnik se zgrozi in stresa od straha se kot trepetilka, neznančeva grožnja mu v uhu šumi kot kletev strašna Vsesodnika.

Ta kletev kot strela omami mu um, plašan, gologlav od družbe plane, in skozi vrste strmečih trum beži iz vasi na poljane.

Beži od domu obupen ves, kot izpred Boga ubijalec prvi, proganja ga kes ko vstekel pes in ranja srce mu do krvi.

Ogiblje ljudi se, njih sel in mest, po krajih neznanih potiče se blazen, živi mu v spominu le kletve zavest in kazni preteče bojazen.

Okrog brez počitka blodi vsigdar, ne ve, kam pot ga bo tuja zanesla, kot čoln, ki ga zgrabil je ljuti vihar, in strl mu brodarja in vesla.

Tako brez miru potuje skoz svet, usoda povsod proganja ga bridka, tako potuje že kdovekaj let, - ne bo-li več našel počitka?

Krog zimska je noč! Mrzlo in temno! Polnočni zvon že v zvoniki vdarja, a on pod streho se splazi plaho neznanega mu gospodarja ...

Kako naspal se je! Kako je spočit! Spet prejšnja je moč mu po udih razlita, na posteljo solnčni poseva mu svit in tudi v možganih - mu svita.

A čuj! Kaj zunaj hrumi tako? Kaj otlo, mrtvaško boben ropoče? In čuj, skoz ropot in hrumenje to glasove bridko jokajoče!

Gospoda sodnijska tam zunaj sedi, prodaja se hiša ponosna ob cesti, popotnik okolo vrže oči, in hkratu je ves pri zavesti!

To ljudstvo mu znano je, znan ta kraj, ta krov mu je znan in znani zidovi, njegova je hiša na dražbi sedaj, plačo zdaj otroci njegovi.

Zarjuje kot lev od lovca zadet, nanj ljudstvo ozre se, spozna ga, se čudi;- a njemu zvrti, zmrači se svet in mrtev na zemljo se zgrudi.