Kaj, še tu življenje klije,
Kamor seme seje smrt?
Kdo temotne te žalije
Lepša kot pomladni vrt?
Kaj tu hoče, oj cvetice,
Zornocvetni vaš obraz?
Ven izkopljem iz zemljice,
Presadim na vrtec vas.
Tam pomladnega življenja
Zrle boste žar in čar;
Tu življenje vsako jenja;
Tu le smrti je oltar.
Pusti tukaj nas cveteti,
Grm na grobu zašumi, –
Kar ne moreš ti umeti,
Vse še brez pomembe ni.
Niso grobje žitja meje,
Pač pa vir krasnejšega,
Iz grobov se tmin prismeje
Solnca svit jasnejšega.
Pusti dvojbo mi vsaktero
In morilne vse skrbi,
Trdno to ohrani vero:
Onstran lepši zor blešči.
Kakor me iz groba vsklile
Krasne smo na beli dan,
Ti prerodil iz gomile
Boš se v lepši, boljši stan.
To dvomljivcem šepetati
Večni sem nas je vsadil,
Tukaj pusti nas ostati,
Kjer naš cvetni grm je vsklil.
„Le cvetite, cvetke zale,
Vijte se ob križi v zrak,
Iz grobov živo pognale –
Ste vstajenja jasen znak!“