Oj vije steza v hrib se strm,
oj steza kamenita;
ob nji pri grmu raste grm
in mnog se že razcveta.
Oj črni trn, oj črni trn
ob gorski stezi strmi,
ti prvi nosiš cvet srebrn
med drevi in med grmi?
Razvil se ni še rože cvet,
še mrtvo vidim trato,
ni gaj še svatovski odet,
le ti cveteš bahato!
A cvet, ki prvi se žari,
oh, trnje le zakriva,
in pust in trpek sad rodi,
kedo naj pač ga vživa?
To ni, to ni na goro pot,
to tvoje je življenje;
in trnje, ki cvete ondod,
to bridko je trpljenje.
Ob stezi tej, ob stezi tej
ti trnje to bodeče
gosteje raste, cvete prej,
kot rože sončne sreče.
In grm trpljenja vsiplje ti
na stezo trne mnoge,
da srce vbogo vtriplje ti,
da krvave ti noge.
A le naj rane krvave,
ti solz mi ne prelivaj,
zatri solze, zatri tožbe,
če ne, jih vsaj – prikrivaj.
ne mara srečni svet solza,
trpinov ne umeje,
ko tožbe čuje – godrnja,
in solzam se le – smeje!