Kraljestvo je moje prostrano,
kje konec njegovih je mej?
Počiti nikjer mi ni dano,
od vekov drvim vse naprej!
Jaz videl sem zemlje vstvarjanje,
in rojstvo nebeških svetov;
zrl prvo njih divno migljanje
in gledal razpad bom njihov.
Zemljana jaz slednjega štel sem,
kar vek jih na vek je rodil,
pri prvi zibelki bedel sem
in zadnjo bom krsto kropil.
Sezidal sem mesta, gradove,
gradove in mesta podrl,
neštete rodil sem rodove,
rodove neštete sem strl.
Jaz gledal sem narodov roje,
njih boj in njih bol in radost;
zdaj boje in trude zrem tvoje,
in tvojo sladkost in bridkost.
Kot duh na peruti mogočni
nevidno nad tabo hitim
zdaj venec ti vjem poročni,
a venec mrtvaški za njim.
S skrbmi razoravam ti čelo
in sejem bridkosti v srce;
spet zjasnim oko ne veselo,
obrišem pekoče solze.
Zdaj cvetje zdaj trnje bodeče
iz mojih ti vzraste poljan,
popolne, neskaljene sreče
pod soncem ne včaka zemljan.
O, tudi moj novi oddelek
pač raznih prinese darov
in mnogo izteše zibelek
in mnogo izkoplje grobov.