Blagovestnikom

A spod jutrovskegaz svoda razširil do zapadnih se je stran; in ljudstev svit, vir zemeljskega preporoda, ni bil li tam ljudem z neba poslan?

Omike, vere luč nam od izhoda, on dal nam tudi je Cirila in Metoda! ZNosili vere svit so nam i drugi, na severu German, Roman na jugi;

a dedom davnih dar njihov bolj kletev je rodil kot blagoslov. Se srcem tujim tuji učeniki učili dede v tujem so jeziki;

ta glas jim pač je bil na sluh, a čul in umel ni ga duh. Pač vrgli so malike z žrtvenikov, iz src izruli niso jim malikov,

in, dasi krščen že, Slovan ostal po duhu je - pogan: bil uk je tuj, bil krst je - mrtev; a dasi krst je mrtev bil,

od prednikov je terjal živo žrtev: duh narodni in jezik je moril! Tako krstili naš so rod, smiluj, smiluj se mu, Gospod! -

In spet! Čuj, bojni rog, konj rezgetanje, hrumenje silnih čet

in jekel žvenketanje - oh, to je boja bog! "O ne, se spremstvom množnih vrst Slovanom nesemo le krst!"

In prišli so, krstiti jih želeč, v levici križ, a v desniči meč! In dede naše so krstili sred dednih, širnih njih planjav;

a ko so krst zvršili naš dom je bil in tuji meč krvav - a križ? Nanj dedov so prostost pribili! Tako nas krstil rod je tuj,

Gospod, Gospod, oh pomiluj! Vidva drugače, Ciril in pa Metod! Pustila mesto sta domače

o bregu sinjih morskih vod, šla sta v Slovanov širno domovino, preganjat z vere lučjo zmot temino. Nosili drugi s križem robstva so verige,

vidva - ljubezni svete vez - v desnici križ, v levici knjige navdihnjene z nebes. Prinesla v glasih sta slovenskih,

v izvornih znamenjih pismenskih, pradedom pismo od Boga - oj to jim šlo je do srca! Pač srcu le domači glas

mehko se in sladko prilega, on srcu pravi ve izraz in spet mogočno k srcu sega - domači glas le nosi spas!

Kako pradedje so veseli v domačih glasuh uk sprejeli! Ko čuli božja so veličja, možem celo solze svetle

gosto kapljale so z obličja - oj rajske radosti solze! Kot hrasti vsled sekir udarjev maliki na glasove te

grme so padali z oltarjev, ležali strti v prahi so, iz src bežali plahi so, in src in pa svetišč oltar

zavzel vesoljstva je vladar. Kako so dedje ga častili, kako hvalili in slavili! V domačih glasih zdaj so brali

Slovani pismo iz neba, v domačih glasih pošiljali so prošnje srčne do Boga. Domače pesmi iz svetišča

odmevale so do zvezdišča, njih glas je k Večnemu letel in čul ga Bog je in - umel! V domačih glasih vse molitve,

v domačih glasih njih daritve, v domačih glasih vsak obred, in srečen bil je zdaj naš ded! Ne mrtvi krst, ne krst krvavi,

ta krst je bil edino pravi! Bil krst duha je, krst življenja, krst prenovljenja, prerojenja, omika z vero vred noseč,

z obema narodnost družeč! Oj hvala vama iz srca, solunska sveta brata dva, ki delo to sta izvršila,

ki dede sta tako krstila, ki jezik naš branila sta, naš jezik posvetila sta! Oj hvala vama iz srca,

solunska sveta brata dva!