Biser

U gore balkanske koraka junak, ko solnce se niža, ko bliža se mrak.

Veselja solnce je njemu vtonilo, življenje njegovo se je pomračilo.

Oh, lep tako, tako še mlad, pa vže nesrečen, pa vže brez nad!

Tri hipe je sanjal o raji ljubezni, a zdaj je vzbudil se v bridkosti ljubezni.

mar vedel nisi, o vbogi Nenad, da sad prepovedan ti sreče je sad?

Turčini le smejo u tvoji deželi sladkosti piti in biti veseli;

a ti, kristijan, a ti, Bolgar, ne stezaj mi rok po sreči nikdar!

Za Turka se trudi in toči znoj, to tvoja dolžnost, poklic je tvoj:

podložnik si ti, tvoj suženj je rod, a on je vladar, on tvoj je gospod.

Ti bodi vesel, če on se poniža, da kočici tvoji se vborni približa,

če tvojo si krasno nevesto izbere, če v harem odpelje nedolžne ti hčere ...

Poljubi mu roko: on tvoj je gospod, ti rob si njegov, tvoj suženj je rod.

To Allah veleva, in "prerok" je to, - ni prav, o junak, ni prav-li tako?

V gore balkanske koraka junak, ko solnce se niža, ko bliža se mrak.

Ob skalnati steni sedaj se ustavi, ozira se temno po cvetni planjavi,

stoji kot ob gori oblak teman, ki točo bo vsul na širno ravan;

stoji in preti kot oster meč o boku junaka žareč in grozeč.

V očeh se mu ogenj strašan užiga, kot nočni požar, ki z oken šviga.

In votlo kot grom iz dalje grmi srdito in bridko junak govori:

"Star ribič ob morji je biser imel, še v kroni kraljevi enak ni žarel.

Tako je bil lep, tako svetal, za bisere vse ne bil bi ga dal, -

za bisere vse ne! Nikomur! ... A meni podaril bi v dar bil zaklad dragoceni,

da čuvam lepo ga, lepo in skrbno, vedoč, da ga ljubim nad svoje oko.

In bil bi ga čuval, brezmejno ljubil, in rajši oko kot biser zgubil!

Saj on le je bil luč mojih oči, ki bil bi jasnil noči mi in dni! -

A v noči tihotni, v neskrbni noči pridrl je Turčin k ribarjevi koči.

Ugrabil je moj edini zaklad, odnesel ga s sabo na vtrnjeni grad.

Pač sto dragotin ima na grajščini, in vendar pobral mi zaklad je edini!

Srce zdaj umira mi vsled bolečin, on biser moj gleda, - ha, kleti Turčin!

Da vedel bi jaz kje ropar prebiva, katero obzidje moj biser zakriva!

Tam doli leži sto belih gradov, kateri-li grad pač grad je njegov?

To, milo nebo, dodeli mi vsaj, da roparja sreče jaz srečam kedaj -

tedaj pa poplača ta dolg mi krvavo: dal biser mi bode, dal - kleto glavo!"