Ni, da bi čakal na tisto pomlad,
ki jo že vse prerokuje,
ki jo srce pričakuje.
Legel, legel, legel bi rad.
In bi zaprl žejne oči,
ki so še sredi življenja,
da bi ne videl trpljenja
mladih, neizpolnjenih dni.
In bi pozabil, da sem živel,
kar se da polno živeti.
V miru bi hotel umreti,
preden bo glogov grm vzcvetel.
Glogovo cvetje – to je spomin,
jaz pa še živo iskanje.
Kaj bi živečemu sanje
rahlo odmaknjenih, svetlih bližin!
Vi, ki ste pesem izpeli do dna,
dajte, napijte življenju,
svetlemu hrepenenju
nove pomladi, vere, srca!
Meni pa, ki sem še živ in mlad,
ni, da bi dvignil to čašo
v glasno napitnico vašo.
Ni, da bi čakal na novo pomlad.