Stojim ob oknu,
ko se mrači,
in gledam bele snežinke,
ki padajo v naše dni
kot bele slutnje onstranosti.
Begajo, begajo vsepovsod –
vsaki je dana posebna pot.
Nič se ji ne upira,
tiho jo išče, umira
v tihi vdanosti.
O, saj bi hotela tako
slediti daljnemu ukazu
kot drobna snežinka v mrazu –
tiho in vdano tako.
Sprejemati svojo pot
kot nujnost in neizbežnost,
legati v mraku tako
v belo, spokojno brezbrežnost,
izginjati v eno z vsem
in tiho pozabljati nase.
O, saj bi hotela tako
ugašati kakor spomin
v gluhe, neskončne čase
in biti – kot bela snežinka –
le še slutnja daljin.