V meni
so še plameni
živega hrepenenja,
a moje telo je le še
senca življenja.
Za mano je mlada,
mlada pot.
Rada bi še hodila tod
in tebe, moja lučka, vodila.
Brez moje ljubezni
boš morala v svet,
brez nje ti bo nekega dne razodet,
ko boš iz svojih globin
vzplapolala –
O lučka, premračen svet
sredi belih, prebelih sanj ...
Saj bi ostala!
Saj me še drobcena roka drži,
saj se borim vse dni, vse noči,
da bi ti mamico svojo poznala,
ko boš velika, lučka, takrat,
in boš iz svojih plašnih spoznanj
bele in čiste ljubezni iskala.
O lučka, saj bi ostala!
Saj ima človek življenje rad.
Tako si še moja in mala,
komaj sem te prižgala –
a že mi telo umira v pomlad.