Navkreber med trte se vzpenja
s težko motiko na rami,
z majhnim otrokom ob roki
in z manjšim pod srcem,
ki od napora trepeče.
(O, saj bi še trepetalo
od sreče!)
Tako se ji delo začenja.
Tako se je davno nekje
njeno življenje začelo.
Tako se ji dnevi vrstijo,
ko se ji v delu, skrbi
in v trpki ljubezni otroci rodijo.
Ni starain tudi mlada ni.
V zemljo je zakopala
mladost in moči,
v trto, ki raste od nje
in drugim rodi.
Zdaj je kot trta jeseni:
sključena, vsa izsušena,
komaj še mati in žena.
Nedelje so drobni spomini
iz pratike. V njej so rdeči svetniki.
Spomini vidijo mater
v molitvi, ne ob motiki.
Vidijo tudi očeta:
viničarja, ki so mu v praznik
rokavi vzravnani,
lasje počesani in suknja zapeta ...
V nedeljah se spušča v dolino
z majhnim otrokom ob roki
in z drugim pod srcem:
po vero, po moč, po kapljo utehe
za bolečino.
Po maši se vzpenja
tiha in trudna navkreber.
Tako se ji svetla nedelja konča,
tako se ji teden začenja.