Včasih želim,
da bi ne bilo resnice,
da bi ne bilo iskanja
in bi vsi mi, ljudje,
hodili v bele sanje odeti.
Da bi v teh sanjah slutili
daljno lepoto
in da bi verjeli
v božjo dobroto,
brez misli in brez spoznanja.
Včasih želim,
da bi ne bilo niti nas, čudnih ljudi,
ki nosimo večno žejo in glad ...
ki si miru ne damo,
ki svetlih sanj ne poznamo
in tihih, drhtečih nad –
ki hočemo jasne poglede,
ki iščemo prazne besede
in mirno zapravljamo
svojo in tujo pomlad.