Astre na jesenskih gredah
so vzcvetele,
v gajih so vesele pesmi
onemele.
Na drevesih so poslednji listi
vztrepetali,
zlati žarki so v jesenski megli
zaostali.
Mračni dnevi mračne duše
nam pustijo,
da pozabljamo pomladno
sončno melodijo,
da otožnost se prikrade
nam v domove,
da poroma naša misel
na grobove
in da blodi naša duša
po ravnini,
kot da išče sama sebe
med spomini.
Težke so jesenske slutnje,
ko se barva vrt in gora:
kakor megla v tistih jutrih
so - in v srcu kakor mora.
Meni, glejte, pa se hoče
ravno v teh jesenskih dnevih
svetlih misli o pomladi
in o sladkih ptičjih spevih.
Meni, glejte, pa se hoče
sonca, smeha in življenja -
sredi teh jesenskih slutenj -
jasnih dni in hrepenenja.
In še mnogo, mnogo vsega,
kar mladost nam večno daje,
se mi hoče v tej jeseni,
ki po naših krajih lega,
ki v globine naše sega,
da nam - kakor drobne ptice -
naše plahe duše bega.