Kadar je človek telesno sam,
je pač vedno kdo z njim.
Le tiste gluhe samote
med ljudmi se bojim,
ko poje srce kot bron
in mu nikjer ne odzvanja,
ko se odpirajo tople dlani,
a jih vsakdo odklanja.
Ko je vsaka beseda le krik,
da prevpije pesem srca,
ko ni ne cest ne poti,
da bili bi nekje doma.