Ob tihem potoku caruje
– čast, pravim vam, komur čast –
in burji in zimi kljubuje
mogočen in močen hrast.
Metuljčki, drobni metuljčki
hodijo k njemu v vas
in so kot pravljice lepi
pa mu krajšajo čas.
Prelepa metuljka Pavlinka
se žabici Reglji smeji:
„Mi smo dečica sonca;
Reglja, kaj si pa ti?“
„Jaz sem – čakaj, Pavlinka,
Reglja ti kmalu pove!
Jaz sem – da ne porečeš:
saj še sama ne ve...
Jaz sem tudi metuljček
in se merim s teboj.
Skoči, bahačka Pavlinka,
skoči še ti z menoj.“