Rano zjutraj me prebuja misel,
ki je svetla v meni
in ki noče spati:
Spet je bližje srečanje med nama.
Rano vstajam, dragi, moram vstati:
le v tišini zgodnjih ur sem s tabo sama,
jutranji le čas te mirno čuti.
Jutra so ko dobra, srečna deca,
ki ničesar hudega ne sluti.
V rosi hodim, v srcu si ponavljam:
Spet je bližje srečanje med nama ...
Ne bojim se, mislim, in vprašujem,
le zakaj bi morala se bele sreče bati,
ki je moja in je tiho v meni.
Saj nikomur, glej, bi je ne mogla vzeti,
saj se moram toliko poznati.
Vem, da bom nosila sama,
kar bi moglo težkega iz nje mi vstati.
Saj se ne bojim trpeti,
saj sem mirna in spokojna v sebi,
saj želim samo dajati.