O, dragi ljudje, poglejte
moje izmučene roke!
Ni jih izmučilo delo.
Trudne so od trpljenja,
ki je misli zajelo,
trudne so od iskanja,
ki ničesar ne najde,
trudne so le od trkanj,
ki jim vrat ne odprejo,
trudne so od spoznanja,
da na delo ne smejo.
O, dragi ljudje, poglejte
bele, izčrpane roke.
Ni jih delo izpilo.
Žejne in žive in mlade
jih je brezdelje ubilo.
Lačne so, dela jim dajte,
o, dragi ljudje, spoznajte,
da ne morem tako.
Saj sem kot plod brez semena,
saj mi je dan brez pomena,
saj že sovražim telo.
Hrane hoče in rabi
in v hrani večkrat pozabi,
da mu je smisel drugje.
Koščka kruha vas prosi,
težko ga sprejme in nosi –
O, čujte, dragi ljudje:
kruh je često brez teka,
dajte mi najprej človeka,
da sprejmem res vbogaime.