Jaz hodim pozno zvečer,
ko vse je že tiho, domov -
ob poti umira cvet, steza zapuščena,
moje mladosti ne spremlja duša nobena.
V moji duši je kot na pokopališču samotno,
vonj cipres, vonj belih krizantem,
z lučko slabotno -
ah, premrzlo mojim toplim očem.