Spet se prebuja med drevjem pomlad,
moj oče pa tiho počiva.
V meni še kljuje spomin na takrat ...
In vendar tesno spet živiva.
V zadnje bližine ni mogel razum:
Končal je, popotnik na cilju.
Pomlad je in sonce in v soncu pogum
in svetle moči v izobilju.
Njegov čebelnjak je čez noč oživel.
Oče moj, čuješ šumenje?
Kako si bil veder, mlad in vesel,
ko si začutil življenje!
Nekoč si doživljal v šoli pomlad
živo in lepo ko sanje
in si od tiste mladosti bogat
ljubil čebele in panje.
Na vrtu, veš, oče, se breskev budi,
ki čuti še tvoje dotike,
in vrtnica, ki si jo cepil, brsti
in v gredah tvoje sadike.
Med trte spet hodimo tvojo pot
in tipljemo tvoje stopinje
in kar nam obljublja zemlja dobrot,
vse tvoje dobrote spomin je.
Povsod je še živa ljubezen do nas
in dajanje tvoje do konca ...
Oče, kako je bil strašen ta čas
od tiste jeseni do sonca!