Vprašujem v noč
in sredi te noči
razumem tiho v srcu,
kaj si mi.
O, dragi, vem:
ničesar ni
tako resnično v meni
kakor ti.
Zato ne čutim
trdih, trdih dni,
zato jih nosim
in živim naprej.
In hodim mimo
žalostnih ljudi,
prosečih rok
izjokanih oči,
in vendar hodim
in živim naprej.
Kako bi mogla,
mislim, dragi, glej,
ko ni trpljenju
res nikoder mej.
Še v srcu ne,
ki daje in trpi.
Pretrde so, premračne
te poti –
Saj bi ne mogla,
dragi, toda ti
si zdaj, nocoj
in vse te čudno
težke dni
ves svetel, tih
in drag z menoj.