Mrak je padel na jesenske ceste.
Trudne, mirne tonejo v sivino,
jaz pa čutim praznično tišino
in prisluhnem v daljo: dragi, kje ste?
Saj je res en sam spomin med nama,
le trenutek, bežen kakor sanje,
in besede kratke, nevsakdanje –
jaz pa vendar nisem v mraku sama.
Kakor struna sem, ki tiho čaka
rahlega dotika, da zapoje,
ko zapiram vase pesmi svoje
in vzdrhitm od vsakega koraka
in zapojem z njim, ki izzveneva
v mrak in meglo, in se komaj zganem.
Nič ne mislim in nikdar ne vstanem,
saj le v meni tvoj korak prepeva.
Včasih kličem, komaj slišno, nežno,
vendar ni v teh klicih želje žive,
da pretrgava razdalje sive
in da greva tisto neizbežno
pot, ki jo življenje hodi.
Mnogo bliže sva si iz daljine.
O, življenje ne pozna bližine,
saj že bližanje v samoto vodi.
V mraku slutim tvojo pot neznano
in jo spremljam in pobožam stiha,
vse je mirno, niti čas ne diha,
vse je z mano dobro in ubrano.
O, zdaj vem, da čutiš mojo roko,
ki je, topla, v hladne dalje segla,
dlan razpela in na tvojo legla
kakor v strugo tiho in globoko.
Nič ne mislim, da so dnevi glasni
in da sem v resnici vedno sama.
Zdaj so slutnje kot poti med nama
in trenutki, dobri in počasni,
padajo previdno v pesem mraka.
Vsakega med njimi duša čuje
in težko nečesa pričakuje,
a ničesar stvarnega ne čaka.