Davno bilo je, ko so se križala najina pota. S tajno silo se je zbudilo življenje v meni tistega dne:
tiho, da ga ni slišal zunaj nikdo, glasno, da je prevzelo mene vso. Strah me je – dragi – resnice, življenja, a srcu je pesem tvoja beseda!
In pesem je želja, je hrepenenje, molitev je, sreča in smeh in pesem je jok in trpljenje, brezup je in greh –
in vendar je v duši pesem – življenje. Davno bilo je, ko so se srečale najine misli. A kakor v sanjah ves čas
slišim tvoj topli glas: Pridi, zapoj pesem – življenje z menoj! V zlatem jutru prvi žarki,
v žarkih prvi, ki te išče. Dragi, to je moja misel, ki se po veselih sanjah vrača v svoje pristanišče.
Dragi, to je moja misel, ki je tiha in globoka in ki gladi tvoje lice, ko ga skrb je razorala,
kakor ga je milovala tvoje majke topla roka. V trdih časih trda volja in ponosno kljubovanje.
Dragi, to je moja želja, ki usodo tvojo spremlja in ki čuva tvoje sanje. Dragi, to je moja želja,
ki je sebi priborila pravo, da ti vse olajša, da ti ure mračne krajša in – če ti težko je v svetu,
da ti je življenjska sila. Čuješ v noči pozne ure? V poznih urah pozne glase? Dragi, to je moja duša,
ki v spominih nate išče davne vere davne čase. Dragi, to je moja duša, ki je svojo pot zgrešila,
ko je v tesnem, čudnem strahu, v čakanju in v večnih dvomih vero vate izgubila. Dragi, to je moja duša,
ki bila je prebogata – pa ne more preboleti, da je dvoje – čisto svoje: sanjati in doživeti.
Dragi, to je moja duša, ki ji je vera umrla, ko je – čuješ li? – zaprla trudna, slaba in samotna
tebi in besedi tvoji svoja tajna, skrivna vrata ... Dragi, to je moja duša, ki bila je prebogata.
Cookies on Poetry Cove