Vsako noč,
vsako molčečo noč
pade na moje poti
truden spomin, ki boli.
Vsako drhtečo noč
raste iz mraka obraz,
ki me je srečal nekje
v luči belega dne.
Beden, ves tih in bolan ...
Zdaj, ko je noč, mi je znan.
Šla sem mimo takrat
neke lepote iskat,
svetla, kot brez srca.
Zdaj bi mu rekla: O, brat,
moje srce te pozna!
Saj si ga srečal nekje
v luči belega dne,
truden, tih in bolan ...
Zdaj, ko je noč, si mi znan.
Daj, še ti me spoznaj
in odpusti, o brat,
da je človek premlad
hodil mimo ljudi,
ki jih življenje boli.