Pod brezo, pod tisto vrh brega,
ki poje, kadar jo biča veter,
pod belo brezo, ki ve
pod tisoč pravljic za moje srce,
sem tiho sedela kraj njega.
O bog,
to čudno razpoloženje vsenaokrog ...
Kot daljno, neznano trpljenje
lega na brezo, na mrak in na njega.
"Tako tiho nocoj,
ko si prvič pod brezo z menoj?!
A mojemu srcu je tvoj glas
pesem za najin bodoči čas ..."
Moja duša je tho. Moja duša molči.
Do breze je mogla, do njega ni.
Do vsakega slednjega listka ji sega,
a on ji je tuj, ne more do njega.