Živim s teboj
in čutim tvoje dni,
kot da srce na srcu
bilo bi.
Tako jih čutim.
Tudi zdaj, nocoj.
In legla bi kot dete
v tvojo dlan –
o, saj si velik zame
in močan –
in skrila bi v tej dlani
svoj obraz
in bi bila le – jaz.
Le tista slaba,
mala, drobna jaz,
ki jo boli,
da belih, belih pravljic ni –
da je le svet,
da pravljic ni –
in bi verjela vanje spet,
ker si.
In v vsem, kar si,
je meni tih in topel dom,
največ, kar kdaj
srce spozna.
Naj bom,
za hip samo
naj bom doma!