Hitro je vzela
hladna jesen
čašicam cvetnim
kruhek meden.
Drobne čebelice
zlezejo v panj
in se zleknejo
žalostno vanj.
Malo je letos
v panju medu.
Lončki so prazni –
ni ga tatu.
Kdo je izmaknil
v satnikih med,
kar ga je dalo
drevje in cvet?
Morda se v gozdu
medvedje goste,
preden za zimo
trdno zaspe
in zasmrče debeli
naglas...
Toda medvedov
ni več pri nas.
Vprašaj Tomažka,
pa ti pove,
komu je še
med–jedek ime.
Kdo je za pridne
čebelice tat,
kdo se najrajši
hodi sladkat.
Saj ti prizna
Tomažek v obraz:
„Same čebele,
medvedki in jaz.“