Ura polnočna odzvanja ...
Nad dete edino se sklanja,
srce se bori, se upira,
da njeno življenje umira.
Minute so lene, počasne,
skrbi so težke in glasne,
misli – slutnje moreče
smrtno vznemirjene sreče.
Sence krog hiše se plazijo,
po gredah cvetočih gazijo,
na okna zagrnjena trkajo,
zadnje upanje srkajo.
Slutnje plašne naraščajo,
trudne se duše polaščajo,
ljubezen drhti, omedleva,
lučka brli – dogoreva.