Lastovke drobne se vračajo,
iščejo, kje so doma ...
Nežne slutnje trkajo,
božajo nam srca.
Nežne slutnje oznanjajo
vero ljubezni in nad.
Mi pa v zimskih kožuhih
zapravljamo svojo pomlad.
Poletni prameni se vžigajo.
Naše polje gori.
Vse raste in dozoreva
v zrele, bogate dni.
Vse raste in dozoreva,
ko dozoreva čas.
Mi pa ne rastemo k soncu
in ni dozorevanja v nas.
Trudni dnevi se krajšajo,
v beli dan sega večer.
Izmučilo jo je poletje
in zemlja išče svoj mir.
Izmučilo jo je poletje
in darovanje v njem ...
Mi pa ne damo ničesar,
niti miru ljudem.
Bele snežinke padajo
po mokrih, umazanih tleh,
kot da se dušice bele
izgubljajo v črni greh.
Kot da se dušice bele
pogrezajo v gluho noč ...
Mi pa stopamo nanje,
ko kličejo na pomoč.