Ježek bodež
godrnja:
„Lačna zima
bo prišla.
Naj se jočem
ali šalim,
naj vse klance
prekotalim:
saj ničesar
ne premaknem,
z iglicami
ne nataknem.
Niti gnile
hruške ni,
saj še tepka
ne rodi.“
Zajček dajček
ves drhti,
ko jesenski
gozd šumi:
„Drevje se že
obletava,
kmalu prazna
bo planjava...
Tu in tam že
laja pes.
Revček jaz
trepečem ves.
Lovec s puško
že grozi.
Kam naj zajčji
rod zbeži?“
In čebelica
brenči:
„Prazni so še
lončki vsi.
Ajda malo
je medila,
cvet sem vdežju
zamudila.
Drevje nima
nič sadu,
a čebele
ne medu.
Zdaj še k panju
sončka ni.
Prazni so še
lončki vsi.“
Škorčki norčki
tožijo:
„Sive megle
krožijo
nad dolino,
nad vasjo;
sneg nas
presenetil bo.“
Pa vam romarji
zletijo,
preden trte
dozorijo...
Škorčkom letos
je hudo,
saj že češnjic
ni bilo.
Naše mame
le molče.
Slutnja stiska
jim srce:
Daleč je še
do pomladi,
a otroci
so ko mladi
škorčki,
preden izlete...
Očka naš
je mrk in tih.
Včasih le
izda nam vzdih
tiho misel:
Trd je čas
in srce
že čuti mraz.
Res, težko je,
dobri bog,
če prezeba
pet otrok.